Google sem začel uporabljati že v njegovih zgodnjih dneh, ko je bil zgolj iskalnik. Medtem ko so se drugi prebijali čez desetine strani na Yahooju in Altavisti (se še kdo spomni slednje?), mi je Google postregel z želenimi rezultati na prvi strani. Danes je Google nekaj povsem drugega, kar je bil takrat.

Google je pravzaprav kot človek. Na začetku, v njegovi otroški fazi je žel simpatije in navdušenje. V puberteti je postal aktivnejši in si privoščil tudi marsikakšen kiks, a še vedno smo ga ljubili. Le kako ga ne bi. Nato so prišla dvajseta, ko je začel iskati svojo identiteto. Na začetku odrasle poti ni bil več prepričan vase, začel je posnemati druge in počasi izgubljati tisto, kar ga je delalo posebnega. Nato je diplomiral. Delo iz zanosa in entuziazma je zamenjalo delo za čim večji dobiček. Sedaj, okrog (človeških) tridesetih, ko na sceno prihajajo novi plejerji, katerih vodilo je zanos in entuziazem, Google ne ve več točno, kaj bi. Toliko je že star in vpet v odnose, da si ne more več privoščiti kreativne vihravosti, po drugi strani pa si na vse pretege prizadeva, da se ne bi postaral. A zdi se, da ničesar več ne zna narediti prav.

Google je svojo priljubljenost zgradil na premisi enostavnosti. Enostavne, razumljive storitve z enostavnim, minimalistično-preglednim uporabniškim vmesnikom so bile recept za uspeh. Dokler se niso pojavili konkurenti. V tej drugi fazi je Google pogrnil točno tam, kjer pogrne večina. V želji, da bi ostal konkurenčen, je storitvam začenjal dodajati nove funkcije, spreminjati obliko uporabniškega vmesnika ... in iz nekoč vitkega in agilnega najstnika je postal zavaljen dvajsetletnik s hamburgerjem in kokakolo v roki. Postal je bloated.

Nato je prišel Facebook.

Google je v njem ugledal grožnjo in se lotil tistega, kar mu gre najslabše od rok - posnemanja. Google Wave je bil polom. Google Buzz je bil polom na kvadrat. In vse kaže, da bo Google+ polom na tretjo potenco. Ne zato, ker bi bil slabo zamišljen, temveč zato, ker se ljudem vsiljuje kot radodajka pod kandelabrom in je tečen kot picajzli.

Dejstvo je, da ne želim povezanih storitev. Nočem, da se moje ime prikazuje pri vsem, kar počnem na spletu. Nočem Googlove poenotene uporabniške izkušnje, ki je takšen polom, da bi si tisti, ki je to odobril, zaslužil najmanj 50 udarcev z bičem. Ko uporabljam Picaso (ki je mimogrede odlična brezplačna rešitev za arhiviranje fotografij), želim uporabljati Picaso in ne Google+. Ko uporabljam Youtube, želim uporabljati Youtube in ne Google+. In ko uporabljam iskalnik, želim, da mi postreže z rezultati, ki so neobremenjeni z mojimi predhodnimi iskanji. Na tem mestu se sploh ne bom spuščal v vprašanja zasebnosti. Ne - želim samo, da mi Google ne omejuje svobode izbire. Da me njegovi algoritmi ne skušajo ukalupiti in spraviti v enega od predalčkov, na katerem piše "geek, iz Ljubljane, rad potuje, zanima ga fotografija, nazadnje je na Youtubu gledal videospot Queenov". Ker morda naslednjič ne bom iskal vulkanizerja v Ljubljani, namesto Canona me bo zanimal Nikon, namesto Amsterdama na Nizozemskem bom iskal Amsterdam v ZDA in namesto Queenov si bom mogoče zaželel klasike.

Odkrito priznam, da sem bil dolgo privrženec Googla. Odpustil sem mu marsikateri kiks, saj mi je kot naprednemu uporabniku vselej nudil tisto, kar sem potreboval ter mi dal možnost, da delovanje storitev čim bolj prilagodim svojim potrebam. Forsiranje Google+ za vsako ceno je čisto nasprotje vsega tega. Namesto, da bi mi Google še naprej nudil možnost izbire ter prilagoditve lastnim željam in potrebam, mi vsiljuje svojo, meni povsem tujo filozofijo.

Zato ga začenjam sovražiti. Iskreno sovražiti.

AM

Komentarji (3)

Napišite komentar