3D tiskanje je vedno bolj priljubljeno in cenovno dostopno, sedaj pa se obeta manjša revolucija na tem področju – možnost 3D tiskanja s svetlobno projekcijo.
Običajni 3D tiskalniki delujejo tako, da po plasteh nanašajo material, dokler načrtovani izdelek ni končan. Nova metoda tiskanja, preizkušena na univerzi Berkeley v Kaliforniji, pa deluje tako, da projicira podobo preko svetlobnih žarkov na svetlobno občutljiv polimer. Za test so najprej skenirali določene objekte, npr. kipce. Serijo podob so nato s pomočjo natančnih matematičnih izračunov pretvorili v video s 3D podobami, ki so jih preko običajnega projektorja za domačo rabo projicirali na vrtečo se posodo s posebnim tekočim polimerom, ki otrdi na mestih, ki so najbolj izpostavljena močni svetlobi. Polimer je možno tudi obarvati s pomočjo barvil, ki reagirajo na svetlobo. Preostanek polimera, ki ni porabljen pri procesu, je možno ponovno uporabiti.
Sodelujoči znanstveniki so tehniko poimenovali “replikator”, kar spomni na tehnologijo iz kultne televizijske serije Star Trek.
Nova način 3D tiskanja deluje s projiciranjem spreminjajočih se podob na vrtečo se posodo s posebno zmesjo (Avtor slike: Hayden Taylor)
Takšna tehnika je zanimiva predvsem zato, ker odpravlja pomanjkljivosti tradicionalnega 3D tiska. Izdelki so popolnoma gladki, ker se material ne nanaša po plasteh. Enostavno je izrisovati vdolbine in luknjice, s katerimi se običajni 3D tiskalniki mučijo, poleg tega pa je možno izdelovati dodatke že obstoječim predmetom, npr. ročaj za izvijač.
Navdih za tehniko je bila računalniška tomografija (CT), ki omogoča 3D izris notranjosti človeškega telesa preko serije podob, ki so nato sestavljene v 3D konstrukcijo. Replikator deluje po enakem principu, le da v obratni smeri – razstavljeno 3D podobo projicira navzven. Raziskovalci se nadejajo uporabe za najrazličnejše namene, seveda bi pa bilo potrebno uporabiti večje posode z večjo količino polimera. Polimer je hkrati glavna ovira, saj predstavlja velik strošek, saj ga ni v masovni proizvodnji, poleg tega pa formula še ni čisto dorečena.
Zaenkrat se v zmesi poleg polimera uporabljajo še fotoreaktivne molekule in kisik, ki se izloči iz zmesi ob stiku s svetlobo, neporabljeno zmes pa reciklirajo tako, da jo pogrejejo v ozračju, ki mora imeti bogato vsebnost kisika.
Obeti za uporabnost so torej veliki, s časom in povečanjem proizvodnje pa bi cena morala začeti padati. Kdaj bo tehnologija na trgu, ostaja neznanka, saj morajo raziskovalci najprej vložiti patent za tehnologijo.
