Format MP3 je obstajal že v 90. letih prejšnjega stoletja in je predstavljal revolucijo pri načinu poslušanja (in ilegalnega nalaganja) glasbe na naših napravah. Zdaj pa so ga njegovi razvijalci upokojili. Nemški inštitut Fraunhofer je namreč objavil, da so prenehali licencirati format MP3, kar pomeni, da je na svoji poti v zaton. Prihodnost je v drugih formatih, ki ponujajo boljši način shranjevanja glasbe, obstoječe zbirke glasbe na naših računalnikih pa seveda ostajajo.
AAC (Advanced Audio Coding) ponuja boljšo učinkovitost in večjo funkcionalnost
Kodiranje glasbe za uporabo na manjših medijih so na inštitutu začeli raziskovati že v poznih 80. letih. Razvili so poznani MP3 format, ki je bil zmožen shranjevanja glasbenih datotek na prostoru, velikem zgolj 10 % prvotne datoteke. Začetki za standard so bili zelo težavni, a je dobra poteza inštituta ta format uveljavila na trgu. Ljudem so namreč začeli brezplačno deliti programsko opremo, s katero so lahko kopirali glasbo s svojih zgoščenk (CD-ji) v posamezne datoteke kar na domačem računalniku.
Apple je populariziral legalno nalaganje MP3 pesmi in predstavil tudi izredno priljubljen predvajalnik iPod. MP3 format pa je pogumno vztrajal predvsem zaradi ilegalnega nalaganja glasbe z interneta.
Ob koncu 90. let pa se je razcvetela digitalna piratizacija, v središču katere so bile ravno MP3 datoteke. Programi, kot je bil na primer Napster, so uporabnikom interneta z uporabo tehnologije peer-to-peer omogočili, da si nalagajo pesmi zgolj z nekaj kliki. Na drugi strani pa je popularnost formata MP3 podjetjem omogočila, da se začnejo ukvarjati z legalno ponudbo glasbe končnim uporabnikom. Največja sila na tem trgu je bil Apple s svojimi iTunes. S pomočjo prodaje glasbe pa so uspešno prodajali tudi svoj revolucionarni MP3 predvajalnik iPod.
Zanimivo je, da je Apple že skoraj od začetka uporabnikom ponujal format AAC, ki je v zadnjih letih postal standard v svetu nalaganja glasbe in videov na naše naprave. AAC je bolj učinkovit s prostorom, prav tako pa je uporaben v več situacijah, na primer pri televizorjih in radiu, ki uporabljajo ta standard, da poslušalcem ponudijo bolj kakovosten zvok z nižjo bitno hitrostjo.
Matevž Krajnik
