Dostop do interneta preko optičnega omrežja je pomemben korak naprej za prihodnost vsake države, saj ne vodi le do povečanja produktivnosti, temveč tudi k širitvi ostalih tehnologij, ki se za delovanje zanašajo na hitro internetno povezavo (pametni dom, javna WiFi omrežja, polnilne postaje za električna vozila itd.).
Kitajska je v zadnjih letih naredila največ v tej smeri, saj so povečali odstotek pokritosti države z optičnim omrežjem iz 17 odstotkov leta 2013 na kar 86 odstotkov za letošnje leto. Za primerjavo: Združene države Amerike so imele leta 2013 enak odstotek optičnih priklopov kot Kitajska, vendar delež optičnih priklopov letos znaša le pičlih 25 odstotkov. Južna Koreja in Japonska sta vodilni državi na tem področju, saj ima v Južni Koreji kar 99 odstotkov gospodinjstev optični dostop, na Japonskem ta delež znaša 97 odstotkov.
Pregled sestave optičnega kabla. Vir: Sikora
Na Kitajskem projekt širitve optičnega omrežja financira država, pod 86-odstotno pokritost je bilo zajetih kar 96 odstotkov vseh vasi na Kitajskem. V Sloveniji se je letos pričel podoben projekt, imenovan RUNE, ki ga financira Evropska Unija. RUNE cilja ravno na podeželje, kjer so internetne hitrosti večinoma prepočasne za zahteve sodobnih uporabnikov. V projekt bo zajetih 235 000 gospodinjstev v 164 občinah, kar je skoraj tretjina vseh gospodinjstev v Sloveniji, postavljenih pa bo približno 6000 kilometrov optičnih vlaken. Vrednost projekta je okoli 200 milijonov eurov, trajal naj bi tri leta.
Skupni delež optičnih priklopov v Sloveniji je po podatkih Akosa 21,8 odstotka, večina uporabnikov (44,6 odstotka) se še vedno zanaša na ADSL in VDSL tehnologijo, preko kabelskih omrežij (torej koaksialni priključki) pa do interneta dostopa 26,7 odstotkov vseh uporabnikov interneta v Sloveniji.
Ne glede na tehnološko inovativnost so Združene države Amerike zgodba zase, kar se tiče zagotavljanja internetnega dostopa. Vzrokov za to je več, od močnih monopolov največjih operaterjev (AT&T, Verizon, Comcast) do svojevrstnih zakonov vsake zvezne države posebej. Če je na Kitajskem praktično vsa potrebna infrastruktura v državni lasti, je le-ta v ZDA večinoma v zasebni lasti, kar vodi tudi do neučinkovite porabe javnih sredstev, namenjenih širitvi optičnega omrežja.
Stroškovne ocene za izpeljavo takšnega projekta v ZDA segajo od 120 do 12 milijard ameriških dolarjev, odvisno od načina izvedbe – nižje ocene upoštevajo sprejetje zakonov, ki predvidevajo postavitev optičnega kabla skupaj s potekom drugih gradbenih del na javni infrastrukturi (npr. popravilo ali izgradnja ceste). Slednje je v Sloveniji praksa že dolga leta, saj je večina slovenske optične internetne hrbtenice (torej del omrežja, ki ne gre do končnih uporabnikov) v lasti podjetij kot so DARS, ELES in Slovenske železnice.
Uvodna fotografija: Pexels
