Prve generacije fitnes sledilcev so se v večini zanašale le na merjenje premikanja in kilometrine. S tem je naprava ocenilo število korakov, ki si jih naredil, raven dejavnosti in grobo sliko mirovanja, vendar ne veliko drugega.
Nove naprave so vedno bolje opremljene, z več senzorji, ki so veliko občutljivejši. Izdelki, kot sta Jawbone UP3 in Microsoft Band, imajo senzorje, ki merijo galvanske reakcije kože osebe. To pomeni, da merijo pretok električnega toka po površju kože, ki se spreminja, ko se oseba prične potiti. Taka raven potu je lahko v teoriji povezana tudi z nivojem stresa.
Microsoft Band in Basis Peak skupaj z ostalimi sledilci, kot je Mio Fuse, merijo srčni utrip z uporabo svetlobnega senzorja, ki z lučjo posveti skozi kožo in izmeri, kako se svetlobni valovi odbijejo nazaj. Zgodnje generacije sledilnih fitnes naprav lahko povežemo s srčnim monitorjem, ki je na prsnem košu in brezžično komunicira s sledilcem.
Nove naprave ne pokažejo le srčnega utripa osebe, ampak lahko tudi razkrijejo srčne nepravilnosti, s katerimi izmerijo tudi stres. Optični senzorji pa vam lahko povedo tudi, koliko kisika vsebuje vaša kri.
Številne naprave uporabljajo tudi druge senzorje, kot so na primer: temperaturni sledilci, ki merijo telesno temperaturo in temperaturo zraka; UV svetlobni detektorji za merjenje izpostavljenosti sončni svetlobi; in celo mikrofoni, ki zaznajo, ko nekdo zakašlja.
Ali nam ti senzorji torej dejansko pokažejo našo zdravstveno sliko, pa je že drugo vprašanje.
