Še vedno lahko zasledimo odmeve po nedavni letalski nesreči v francoskih Alpah, ko je nemški kopilot namenoma strmoglavil letalo in s tem povzročil smrt 150 ljudi.
Pojavljati so se začele ideje, kako preprečiti, da nihče ne ostane sam v kokpitu ter kako s psihofizičnimi testi zagotoviti pilotovo sposobnost.
Številni strokovnjaki za letalstvo pa so svoje misli usmerili v drugo smer in se začeli spraševati, če je zares potrebno, da letalo upravlja pilot.
Napredki v senzorični tehnologiji, računalništvu in umetni inteligenci so vlogo človeškega vodenja letala že postavili ob stran. Nekatere vladne agencije so se začele ukvarjati s projekti, kjer bi v kokpitu zadoščal en pilot oz. bi bilo letalo vodeno samo s pomočjo robota ali odmaknjenih upravljalcev letala.
V letu 2014 je bilo prepeljanih kar 838,4 milijonov potnikov na več kot 8,5 milijona poletov. Letalstvo je v veliki meri avtomatizirano. Letala nadzorujejo preko računalniškega avtopilota, tako da je ročnega vodenja letala zgolj dobrih 5 minut.
V Pentagonu so že razvili poseben samodejni sistem, ki letalu preprečuje, da bi nenadzorovano strmoglavilo. Številna podjetja in univerze delajo na tem, da bi uspeli sprogramirati robota, ki bi nadomestil kopilota. Ob tem si prizadevajo, da bi robot upravljal z opremo, ki je drugače na voljo pilotu, ter da bi komunciral z njim.
NASA med tem preverja možnosti upravljanja letala s tal, torej povsem brezpilotno.
Kljub možnosti zamenjave vsaj enega izmed pilotov z robotom so mnogi mnenja, da, kjer so ljudje, potrebujemo ljudi in ne robote. Prav tako se ne bi nujno povečala varnost letenja, ki je še vedno ostaja najvarnejši način prevoza. Z dodanimi tehnološkimi novostmi bi se še povečala možnost okvar, kar pa seveda ni tisto, k čemer stremimo.
