Veliko zanimanje in vključenost ljudi v ekološke projekte sta vodila do kreativnosti pri postavitvi sončnih zbiralnikov na Nizozemskem.
Te so novembra lani postavili na kolesarski stezi v predmestju Amsterdama.
Namesto pričakovanih asfaltiranih površin na tleh najdemo plast utrjenega stekla, ki ščiti kristalne silikonske sončne celice. Te so povezane z žicami, po katerih potuje sončna energija pretvorjena v elektriko.
Na steklo lahko odvržemo tudi železne krogle in se ne bo razbilo, prav tako je protizdrsno.
Čeprav gre zgolj za 70 metrov dolgo stezo, se je o njej veliko govorilo in poročalo. Izgradnja je stala 3 milijone evrov, pojavili pa so se tudi mnogi očitki. Nekateri so dejali, da gre za drag eksperiment – postavitev sončnih zbiralnikov res ni preprosta in poceni.
Po več kot pol leta je podjetje SolaRoad razkrilo, da so v šestih mesecih proizvedli za 3000 kilovatnih ur električne energije. To je dovolj elektrike za oskrbo enega gospodinjstva na letni ravni. Eksperiment je torej bil uspešen.
3000 kilovatnih ur električne energije se morda ne zdi veliko. Če pa se zavedamo, da gre zgolj za 70 metrov površine, lahko mnenje hitro spremenimo.
Če bi zgradili več takšnih površin, kar do leta 2016 tudi nameravajo, bi lahko s proizvedeno elektriko oskrbovali bližnje semaforje in prometno signalizacijo.
Površin, kamor bi lahko sončne zbiralnike namestili, je več kot dovolj. Uporabili bi jih lahko tudi na cestah.
Glavni zadržek je še vedno vzdrževanje. Opazili so, da se zaradi vremenskih vplivov zgornja plast stekla lušči, kar bi lahko pomenilo nepričakovane velike stroške.
Vseeno pa so na Nizozemskem prepričani, da bodo revolucionarne elektrarne zdržale še okoli leta in pol.
