Evropska vesoljska agencija (ESA) pričenja s projektom, katerega cilj je pridobivanje kisika iz prašnih delcev, ki se nahajajo na Luninem površju. Projekt je v zgodnjih fazah, zaenkrat poteka v namensko zgrajenem laboratoriju v nizozemskem mestu Noordwijk.
Meritve prašnih delcev, pridobljenih z misijami Apollo v poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, so pokazale, da vsebujejo med 40 in 45 odstotki kisika. Prašni delci se strokovno imenujejo regolit, prekrivajo pa celotno skalnato površje Lune. Znanstvenikom Evropske vesoljske agencije je uspelo ustvariti proces, s katerim lahko že zdaj pridobijo kisik iz regolita. Kisik se v regolitu nahaja v obliki oksidov, ki so podobni mineralnim ali steklenim delcem.
Simulirani regolit pred in po procesu pridobitve kisika. Vir: ESA
Pridobivanje kisika poteka z metodo, imenovano elektroliza stopljene soli. Regolit je postavljen v kovinsko posodo, v kateri se nahaja stopljen kalcijev klorid, ki služi kot elektrolit. Kalcijev klorid je segret na 950 stopinj celzija, pri čemer regolit ostaja v trdnem agregatnem stanju. S spuščanjem električnega toka skozi elektrolit se iz regolita pričnejo izločati delci kisika, ki se preko soli zbirajo v anodi. Pozitivni stranski produkt procesa je pridobitev uporabnih kovinskih zmesi iz ostankov regolita.
Metodo je prvotno razvilo britansko podjetje Metalysis, ki s to metodo proizvaja kovine in kovinske zmesi. Podjetje je kisik obravnavalo kot neželen stranski produkt, zaradi česar je bilo metodo potrebno prilagoditi tako, da so raziskovalci Evropske vesoljske agencije lahko ujeli kisikove delce in na njih izvajali meritve. V trenutni fazi se pridobljen kisik po meritvah odvrže, vendar bo v bodoče proces zasnovan tako, da se bo kisik zbiral za dolgoročno uporabo.
Zbran kisik ne bo uporaben le za dihanje bodočih prebivalcev Lune, temveč tudi za proizvodnjo raketnega goriva. Raziskovalci iščejo tudi metode za proizvodnjo uporabnih spojin iz stranskega produkta kovin, ki bi se lahko uporabljale za 3D tiskanje različnih struktur. Za projekt znanstveniki zaenkrat uporabljajo simuliran regolit, saj nimajo dovolj velikih zalog pravega. Drugo težavo predstavlja tudi dejstvo, da je regolit zelo nevaren za človeške celice, saj jih uničuje in jim spreminja DNK.
Znanstveniki računajo, da bo proces primeren za uporabo na Luni do sredine tega desetletja, kar sovpada z okvirnimi načrti ameriške vesoljske agencija NASA za ponovni pristanek človeka na Luni.
Uvodna fotografija: Wikimedia Commons
