Radi fotografiramo. Fotografiranje nam daje možnost, da zamrznemo trenutek in ga ohranimo v spominu. Napredne tehnologije so nam omogočile, da je to postalo preprosto in tako nekaj vsakdanjega.
V preteklosti, ko še ni bilo digitalnih fotoaparatov, je bilo treba kupovati in razvijati filme, ki so bili dragi. Takrat smo se vprašali, katere trenutke je smiselno ovekovečiti. Danes, ko so fotografije predstavljene z digitalnim zapisom, pa dnevno naredimo več fotografij.
Škljocamo in škljocamo, obenem pa se niti ne vprašamo, čemu nam bodo te fotografije služile. Fotografije nam služijo kot spomini, ki nas lahko hitro zasvojijo, ob tem pa nam fotografiranje lahko predstavlja veliko zabavo.
Vse lepo in prav, dokler ne pridemo do amaterskih fotografov, ki mislijo, da so umetniki. To potrjuje zgodba amaterskega fotografa, ki je na potovanju fotografiral ledeno goro in kasneje za to fotografijo prejel nagrado.
Nek drug, prav tako amaterski fotograf ga je nato obtožil plagiatorstva. Na koncu se je izkazalo, da sta bila oba na isti ladji, prav tako pa sta oba posnela fotografijo ob istem času.
Fotografiji sta si bili podobni, ker jima fotografa nista dodala nobene dodatne vrednosti, ki bi fotografiji lahko dvignilo nad ostale.
Danes masovno fotografiramo praktično vse, z nekaj dodanimi učinki pa v fotografiji že vidimo umetnost. To kulturo masovnega fotografiranja so vzpodbudila družbena omrežja, predvsem Instagram.
Dnevno se resno lotevamo fotografiranja in urejanja fotografij, ki jih nato delimo z ostalimi. Ne zavedamo pa se, da ustvarjalnost, individualnost, nadarjenost in originalnost ne pomenijo nič, če živimo v svetu, ko je to dnevno opravilo množic.
Instagram in podobne aplikacije nam lahko vzpodbudijo občutek ustvarjalnosti ter tako pripomorejo k številčnejšem arhiviranju trenutkov. Če pa želimo biti originalni in ustvarjalni, moramo znati poiskati in prikazati nepoznane ter nenavadne trenutke, tudi če jih iščemo v navadnem svetu.
